Vegova ulica je zaradi svoje lege na stičišču rimske in srednjeveške Ljubljane zgodovinsko in arheološko izjemno zanimiva. Plečnik si jo je zamislil kot del zelene avenije, ki bi povezala trnovsko cerkev s Kongresnim trgom, ob njej se nizajo pomembne ustanove, leta 2009 pa je bila razglašena za kulturni spomenik državnega pomena v sklopu Plečnikove Zelene avenije.

Arhitekt Jože Plečnik je Vegovo ulico zasnoval kot pomembno kulturno os, ob kateri se nizajo Univerza, nekdanja Realka – prva ljubljanska gimnazija, Glasbena matica, Glasbena šola ter Narodna in univerzitetna knjižnica. Poteka od Kongresnega trga na severu do križišča z Rimsko cesto in Trgom francoske revolucije.

Plečnik si jo je zamislil kot del zelene avenije, ki bi povezovala trnovsko cerkev s Kongresnim trgom. Urejena je bila v prvi polovici 19. stoletja in poteka po okopih nekdanjega srednjeveškega obzidja Novega trga. Po znanem matematiku Juriju Vegi so dotedanje Dolnje Gradišče poimenovali leta 1877.

Plečnikovo delo

Ulico je Plečnik postopno urejal skoraj 15 let. Začel je s prenovo fasade Glasbene matice leta 1932 v času prvega slovenskega glasbenega festivala. Na ostankih srednejveškega zidu je pred stavbo zasnoval park, ki je vodilni motiv oblikovanja ulice. Park je nekoliko dvignjen nad ulico in teče vse do konca Narodne in univerzitetne knjižnice, kjer se na Trgu francoske revolucije zaključi ob spomeniku Simona Gregorčiča.

Dvignjen nad ulico park ustvarja posvečen vhod v kulturne ustanove in obenem ponuja prostor za počitek s pogledom na dogajanje. Z zasaditvijo topolov v parku in nižjih javorov ob ulici je Plečnik dodatno razčlenil ulični ambient in vizualno povezal Kongresni trg s Trgom Francoske revolucije.

Park obrobljajo doprsni kipi slovenskih kulturnih ustvarjalcev. Pred glasbeno matico so to kipi glasbenikov: Davorina Jenka, Stevana Mokranjaca, Hugolina Sattnerja, Jakoba Gallusa Petelina, Vatroslava Lisinskega, Franca Gerbiča, Mateja Hubada, Antona Foersterja, Emila Adamiča; in pred NUK-om kipi jezikoslovcev: Franceta Kidriča, Rajka Nahtigala, Frana Ramovša.

Arhitekt je kompozicijo celotne Vegove ulice ustvaril s postopnim dodajanjem manjših elementov in njihovim povezovanjem v celoto – hišam je dodal stopnišča, povezal kamnite zidove in ob robu ulice postavil še kiosk za tobak.

»V kleti vogalne hiše v Vegovi ulici 2 je bila v Prešernovih časih gostilna V peklu. Pivske sobe je imela v prezidanem jarku starega emonskega obzidja in vanjo so se gostje spuščali po stopnicah, od tod tudi ime. Njen stalni gost in nekaj časa tudi stanovalec te hiše je bil pesnik France Prešeren. Na to spominjata pesmi Ukazi in Slovo, ki ju je pesnik posvetil domači hčeri. Malo naprej, nasproti univerze se vzdiguje mogočno poslopje nekdanje Realke, prve ljubljanske gimnazije (Vegova 4). Zgrajena je bila leta 1874 po načrtih dunajskega arhitekta Aleksandra Bellona. V sosednji stavbi na Vegovi 5 ima prostore srednja glasbena šola, ki jo je ustanovila Glasbena matica leta 1882.«