Letošnji osrednji dogodek v Moderni galeriji je problemski pregled slikarstva, kiparstva, grafike, risbe, fotografije in filma od kraljeve uvedbe diktature 6. januarja 1929, ki je močno vplivala na tako imenovani spopad na umetniški levici.

Mednarodna razstava vizualne umetnosti v Kraljevini Jugoslaviji, osrednji dogodek leta 2019 v Moderni galeriji, je problemski pregled slikarstva, kiparstva, grafike, risbe, fotografije in filma od kraljeve uvedbe diktature 6. januarja 1929, ki je močno vplivala na tako imenovani spopad na umetniški levici, vse do začetka druge svetovne vojne na jugoslovanskih tleh (april 1941).

Razstava je v Moderni galeriji
na ogled do 15. septembra 2019

Rdeča nit razstave je pogled na Kraljevino Jugoslavijo, kakor nam jo poleg tedanjega umetnostnega prizorišča na svoj način razkriva potopis Louisa Adamiča Vrnitev v rodni kraj, ki je v Združenih državah Amerike izšel leta 1934 in tam postal večkrat ponatisnjena uspešnica.

V Kraljevini Jugoslaviji je bilo to delo prepovedano. Vrnitev v rodni kraj nam omogoči soočiti »objektivno« in subjektivno« v kontekstu. Louis Adamič nam zapleteno stanje Kraljevine Jugoslavije orisuje prek različnih srečanj, tudi z umetniki, kot so bili kipar Ivan Meštrović, slikar Petar Dobrović in pisatelj Miroslav Krleža, ter nazadnje prek svojega sprejema pri kralju Aleksandru I., dobro leto pred atentatom v Marseillesu.

LEVO: Lojze Dolinar, Osnutek za spomenik kralju Aleksandru I., 1938, bron in mavec, Moderna galerija, Ljubljana; DESNO: Prizor iz filma Marjana Foersterja Odkritje spomenika kralju Aleksandru I. v Ljubljani, 6. septembra 1940, Arhiv Republike Slovenije (Filmski arhiv), Ljubljana.

Adamič Jugoslavijo odkriva kot deželo na robu, polno surovih kontrastov, razpeto med starimi, predmodernimi običaji in primežem kapitalizma ter slutnjo bližajočega se konca, tudi v širšem evropskem in svetovnem okviru. A ta nemirni predvojni čas, ko so se med seboj spopadale različne ideje jugoslovanstva, od kraljevega integralnega do tistega, ki je zastopalo egalitarnost, je obenem tudi čas nastanka prve, tako rekoč uradne skupne zgodovine umetnosti vseh jugoslovanskih narodov, ki jo povezujemo z imenom umetnostnega zgodovinarja in kustosa Milana Kašanina, Beneškim bienalom (1938, 1940) in mednarodno kulturno politiko Kraljevine Jugoslavije.