Ena lepših neoklasicističnih palač v Ljubljani, ki stoji na severnem robu parka Zvezda na Kongresnem trgu številka 1, bi lahko postala kulturni spomenik. Poznate zgradbo, njeno zgodovino in nekdaj elitno meščansko društvo Kazina?

Na predlog Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije se bo v Mestnem svetu začel postopek razglasitve palače Kazina za kulturni spomenik lokalnega pomena. Namen razglasitve je predvsem ohranjanje pričevalnosti kulturnih, zgodovinskih, umetnostnih in arhitekturnih vrednot.

Palačo, ki zaključuje severno stranico Kongresnega trga, je med leti 1835 in 1837 dalo zgraditi društvo Kazina. Zgrajena je bila kot večnamenska javna palača, v kateri se je odvijalo gospodarsko, družabno in kulturno življenje ljubljanske elite.

Elitno meščansko društvo Kazina

Društvo Kazina je v teku 18. stoletja postalo elitno družabno središče meščanskega življenja. V Ljubljani se je pojavilo že pred letom 1775, ko je imelo sedež v deželnem dvorcu – danes sedež Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Kmalu je postalo najelitnejše zbirališče visoke družbe. Društvo je povezovalo vse uglednejše osebe tedanje Ljubljane, tudi pripadnike kulturne elite. Med člani sta bila denimo Matija Čop in France Prešeren.

Iz časa Ilirskih provinc je ohranjen prvi statut društva, po katerem je bil namen Kazine pospeševanje trgovine, izobrazbe »okusa našega časa« ter seveda »za izobražene kroge primernih zabav«.

Zaradi naraščanja števila članstva, se je vodstvo Kazine odločilo za gradnjo posebne stavbe.

Predvidena razporeditev prostorov je bila naslednja: v pritličju kavarna z biljardom za širše občinstvo, dve igralni sobi, kuhinja in stanovanja za kavarnarja in služinčad. Prvo nadstropje je bilo določeno samo za člane društva. Predvidena je bila velika biljardna soba, dve jedilni in kadilni sobi, dve čitalnici, dvorana za 400 oseb, dve igralni sobi za nekadilce in dve jedilnici.

Stavba, ki so jo zgradili leta 1837, je ostala središče družabnega življenja celotne ljubljanske elite vse do druge polovice 19. stoletja, ko se je ljubljansko meščanstvo začelo deliti na slovenski in nemški del. Kazina se je znašla v središču slovensko-nemških nacionalnih sporov in postala nekakšen “štab” kranjskih Nemcev. Demonstracije pred palačo pa so postale tradicionalni del vsakokratnih protinemških shodov.

Kazina je postala tako osovražena, da jo je lahko skupila tudi takrat, ko protesti niso bili naperjeni proti Nemcem.

Vlogo nemške trdnjave je Kazina opravljala vse do spremembe državnega okvira leta 1918. Narodna vlada je zmrznila delovanje društva in mu postavila državnega upravitelja. Gostinske prostore v stavbi je takrat dobil v najem Fran Krapež, lastnik Narodne kavarne, ki je postavil nov paviljon v Zvezdi ter začel z ambiciozno prenovo kavarne, restavracije in kleti.

Med 2. svetovno vojno je stavba služila kot glavni štab italijanske in nato nemške vojske.

V povojnem obdobju so bili v stavbi različni državni organi. Do izgradnje novega parlamentarnega poslopja leta 1959 je v njej zasedala tudi slovenska ljudska skupščina.

Inštitut za novejšo zgodovino, ki je od leta 1959 upravitelj stavbe, daje prostore v najem Arhivu Republike Slovenije, Slovenskemu narodnemu gledališču – Operi in baletu, akademski folklorni skupini France Marolt ter plesni šoli Kazina.

Klasicistična arhitektura

Palača Kazina je predstavnica stroge klasicistične arhitekture, značilne za trideseta leta 19. stoletja. Zgrajena je po načrtih iz leta 1834, pripisanih arhitektu Benediktu Müllerju, pod vodstvom mestnega stavbnega mojstra Venceslava Vadnava.

Zasnova palače je bila podrejena številnim požarnim in stavbnim predpisom ter umetnostnemu slovarju, ki so ga v prvi polovici stoletja po vsej monarhiji predpisovale stavbne direkcije. Palača s svojo dekoracijo na fasadi izjemno zadržano namiguje na kulturno in družabno funkcijo stavbe. Okrasa tako rekoč ni, izjema so trije medaljoni nad balkonskimi vrati v prvem nadstropju, v katerih so simboli kazinskega društva: viteška glava, violina, knjiga.

Palača predstavlja enega redkih ohranjenih primerov tipa večnamenske javne palače, zgrajene v prvi polovici 19. stoletja, z ohranjeno veliko dvorano, katere krasitvena dela so se ohranila do danes.

Palača je bila približno 100 let kasneje, v 30-ih letih 20. stoletja, celovito prenovljena. Ohranjeni kvalitetno in celovito zasnovani interjerji v duhu funkcionalizma, danes nudijo vpogled v navade, okuse in življenjski stil meščanov iz obdobja med obema svetovnima vojnama.