Ljubljanski nebotičnik je bil zgrajen leta 1933, uradno so ga odprli 21. februarja. Takrat najvišjo stavbo v srednji Evropi je po naročilu Pokojninskega sklada projektiral arhitekt Vladimir Šubic. Vsi Ljubljančani niso delili navdušenja nad novo pridobitvijo.

Ljubljanski nebotičnik stoji na mestu nekdanjega srednjeveškega samostana. V temeljni kamen je vrezan verz pesnitve Otona Župančiča “Da naše zrno bo imelo leho in nam bo letina pod varno streho”.

Napoved gradnje je bila deležna mešanih odzivov. Ljubljančani so se razdelili na tiste, ki so bili gradnji naklonjeni in tiste, ki so ji nasprotovali. Del javnost je bil zaskrbljen predvsem zaradi vpliva na usklajeno baročno silhueto mesta, za druge pa je nebotičnik predstavljal znak velemesta.

Prvotna zamisel athitekta je predvidevala gradnjo 8 nadstropij. Spememba načrta pa je prinesla še 5 dodatnih ter vrhno glorieto z drogom za zastavo. Višina nebotičnika od roba pločnika do vrha stopnic je 70,35m.

Slovesnost ob odprtju se je zgodila 21. februarja 1933, s slavnostnim dogodkom v kavarni. Časnik Slovenec je naslednji dan zapisal takole: “Ljubljanski nebotičnik je torej dovršen in je bil danes popolnoma izročen svojemu namenu. Ljubljana je ponosna na svojo najvišjo stavbo, ki je tudi v vsej državi najvišja, ponosna pa sta nanjo tudi slovenski obrtniški in delavski stan. Zakaj, če izvzamemo dvigalo in nekaj manjših del, ki ga pri najboljši volji res ni bilo mogoče napravit doma, je ves nebotičnik delo slovenskih rok. Gradbeni materijal, iz katerega je nebotičnik narejen, pa je tudi po veliki večini napravljen doma.
Denar, ki ga je zahtevala gradnja nebotičnika, je denar slovenskega malega človeka zasebnega nameščenca, člana Pokojninskega zavoda. Zato predstavlja nebotičnik res sintezo slovenskega dela in slovenske volje in moremo biti nanj tembolj ponosni, saj dokazuje ta stavba velik uspeh vsega naroda.”

Ob odprtju je bil nebotičnik najvišja stavba v srednji Evropi. Čeprav zgradbo pogosto občudujemo, so ljudje pogosto presenečeni, ko izvedo, da je pročelje okrašeno tudi s štirimeterskim kipom. ‘V prihodnost zazrta Genija’ je delo Lojzeta Dolinarja in stoji v višini 6. nadstropja. Monumentalno pritličje je obloženo z marmorjem, krasijo pa ga glave štirih penatov, po grško-rimski mitologiji hišnih varuhov, zavetnikov doma in družine. Velika novost tistega časa je bilo dvigalo, ki je že tedaj vozilo v višja nadstropja. Zelo znano pa je tudi notranje spiralno stopnišče.