Spomenik največjemu slovenskemu pesniku je zagotovo eden najprepoznavnejših v ljubljani. V spomin dr. Francetu Prešernu so ga odkrili 10. septembra 1905.
Preberite tudi:
• Nova priložnost za prenovo ljubljanske Drame
• Cukrarna bo zaživela kot prostor umetnosti
• Nova priložnost za prenovo ljubljanske Drame
• Cukrarna bo zaživela kot prostor umetnosti
Na tedanji Marijin trg so od vsepovsod prihajale množice ljudi. Na obeh bregovih Ljubljanice so se zbrali, da bi lahko spremljali slovesno odkritje Prešernovega spomenika. Pred spomenikom, ki je bil še zakrit s platnom, so stali pomembni dostojanstveniki in peli veliki pevski zbori. Po končanih besedah zadnjega od govornikov – pisatelja Ivana Tavčarja, se je platno razstrlo. Spomenik so oblili sončni žarki, množica pa je z vzkliki potrdila prepričanje, da gre za izjemen trenutek v narodovi zgodovini.
Pobudnik postavitve spomenika je bil pisatelj in pesnik Josip Stritar. Skupaj s pesnikom Simonom Gregorčičem sta postala častna predsednika odbora za postavitev spomenika. Odbor pa je vodil kar tedanji ljubljanski župan Ivan Hribar.
»Resnejša prizadevanja za Prešernov spomenik so stekla po odkritju Vodnikovega spomenika. Dijaki ljubljanske gimnazije so pred Vodnikov spomenik želeli položiti venec s trakom v slovenskih narodnih barvah in napisom, kar pa jim je deželni šolski svet prepovedal. Dijaki so zato zbrani denar izročili uredništvu Slovenskega naroda kot prispevek za Prešernov spomenik.«
Natečaj za izbiro kiparja
Želja, da bi spomenik odkrili ob stoletnici pesnikovega rojstva, se ni uresničila. Natečaj za najboljši načrt Prešernovega spomenika je bil razpisan julija 1899. Šlo je za prvi slovenski natečaj za izbiro spomeniških osnutkov in kiparja, ki mu bo zaupana izdelava spomenika. Izmed sedmih sodelujočih kiparjev je bilo naročilo oddano Ivanu Zajcu.
Tri metre visoka Prešernova podoba, ki jo je Zajec izdelal leta 1902, je zaradi odstopanja od pričakovanj povzročila mnogo hude krvi. Kipar se je moral dela lotiti znova. Novo podobo Prešernovega kipa je oddal v livarno leta 1903, v začetku naslednjega leta pa je temu sledila še muza.
Svoj pečat k zasnovi spomenika je prispeval tudi znani arhitekt Maks Fabiani, ki je v delo vključil monumentalen podstavek iz pohorskega granita in skale. Arhitekt in tedanji mestni urbanist Fabiani je določil tudi lokacijo postavitve spomenika na izteku Miklošičeve in Čopove ulice.
»Prešeren stoji v salonskem oblačilu s knjižico poezij v roki. Nad njim sedi Muza, ki ga slavi in obenem bedi nad pesnikovo genijalnostjo: bronasti figuri sta dvignjeni na kamnit podstavek, na njegovem spodnjem delu sta prizora iz pesnikoveh del, na zgornjem pa stilizirano drevesce lipe, ki lahko simbolizira pesnikovo deželo.«
